fbpx

Želela sem biti ženska od nog do glave in ne le do pasu

Samozavestna-ženska

Pismo pacientke

Kar dolgo sem čakala na svoje prsi, da zrastejo, pa tudi po nosečnosti, ko naj bi nekaterim zrasle toliko, da so si jih nehote pripirale v predale pisarniških miz, so moje trmasto vztrajale pri tem, da ostajajo v adolescenci. Sočutni prijatelji in znanci so me prepričevali, da se moški delijo na tiste, ki so obsedeni z zadnjico in tiste, ki so obsedeni s prsmi. Hoteli so mi dati upanje, da obstaja velik trg moških, ki med držanjem zadnjice niti ne pomislijo na »jošk«. Bila sem celo deležna pričevanj iz prve roke. Vso to bodrenje me je zares tolažilo. Ko sem temu prištela še učinke gravitacije skozi leta, sem se občasno počutila kot zmagovalka, ker so moje še vedno strmele sogovorniku drzno v oči. Ni pa vse to skupaj bila zares prava tolažba. Moja želja, da bi imela takšne prsi, s katerimi bi lahko bila proporcionalno debela, je imela z moškimi in njihovimi fetiši le posredno povezavo. Motiv frustracije je bil globlji. Telesno se nisem počutila dovolj ženstveno. Žensko telo buhti. Se ziba. Vsi vemo, kakšno je žensko telo! Želela sem biti ženska od nog do glave in ne le do pasu. Težko sem se soočala z dejstvom, da sem v tem življenju za ženstvenost prikrajšana. 

O posegu za povečavo prsi nisem nikoli niti pomislila. Videla sem ženske, ki so to naredile, a zame je bilo to tako ekstremno dejanje kot odhod na Mount Everest. In tja zdrava pamet ne rine. Potem pa se je decembra 2022 zgodilo iznenada, nepričakovano. Ob pogovoru z žensko, ki je imela umetne prsi, je bil zame prelomni stavek: »Ni mi žal, da sem si jih naredila. Žal mi je vsakega leta, ko jih nisem imela.« Ni ravno citat za tetovažo, a zame je bil dovolj, da sem reagirala v hipu. Dva meseca po tem trenutku sem že ležala na operativni mizi. Seveda sem pomislila tudi na to, da sem nora in neodgovorna. 

Ko sem se po operaciji zbudila, mi je sestra rekla, naj jih primem. Moja prva misel je bila: »O moj bog, v celi roki jo imam!« Ko sem prišla domov, so se me polastili dvomi. Spet sem se spraševala, če sem nora. A le za kratek čas! Zelo kratek. Pred mano se je namreč odprl čisto novi svet. Svet, po katerem sem hrepenela petinštirideset let. Svet, ki je obstajal paralelno ves ta čas, a sem se morala sprijazniti, da nimam vstopnice. Svet, v katerem sem jaz ženska. O moj bog! Če si moram sedaj prsa pripreti v predal, naj bo tako! Naj se zaletavajo v mimoidoče. Naj me motijo, ko tečem. Naj jih ne marajo ritoljubci. Naj bo kar hoče. Petinštirideset let sem čakala, da zrastejo. In sedaj so tukaj. Počutim se božansko, kakor, da sem se reinkarnirala v novo telo. Zahvala gre dr. Medvedu za čarovnijo, da sem se tistega dne končno zbudila v telo ženske.  

I.D.